Nekateri kraji v sebi nosijo energijo, ki jo težko opišeš, če je nikoli nisi doživel. Kraji, kjer mistika lebdi v zraku. Kjer barve močno izstopajo. Vročina, zaradi katere trepeta zrak okoli tebe. Je to le privid? Fatamorgana?

The Olgas. Kata Tjuta. Aborigini ji pravijo Velike glave. Koliko imen. Privid sredi avstralske divjine. Skale v svojem večnem objemu, ki jih kdaj pa kdaj presekajo ozke dolinice. Dolina vetrov. Sonce vanje posije le za kratek čas. In veter, ki vznemirljivo tuli in zavija. Vsi odtenki rdeče barve. Ki se ji za kontrast nastavi modro nebo s puhastimi oblački in zelena podrast. Domovanje mistične mavrične kače Wanampi, ki puha po soteskah besne sunke vetra.

Predvsem pa je tudi kraj miru. Prostranost južnih obzorij, drugačnost najmanjšega kontinenta, tako zelo izoliranega od ostalega sveta. Kraj, kjer misli odplavajo daleč stran. In se jim ravno ne mudi preveč nazaj. Ni pomembno ne kdo si in ne kaj si. Kajti divjina je brezbrižna do tega. Očisti vse. Drugače kot Uluru. A to je že druga zgodba.