Včasih se zalotim, da razmišljam o nebeškem kraljestvu. Gledam oblake, sončne vzhode in zahode, mavrice… Sprašujem se, od kje prihajajo. In kam so namenjeni. Ponavadi se zgodijo povsem spontano. Sprožijo jih kaki čudoviti prizori z neba.

Vem, da naj bi za vse obstajala racionalna razlaga. Ampak ta me po pravici povedano največkrat sploh ne zanima. Bolj me zanima, kakšna zgodba se bo znova spletla v moji glavi. Kako bi bilo, če bi se lahko dotaknila sončnega žarka, našla konec mavrice in letela med oblaki. In se od letenja spočila na enem od puhastih oblakov.

Ti miselni preskoki me vedno razveselijo. Ker so pobeg od hitrega, nepopustljivega in zelo osredotočenega sveta. So mehkoba, ki je je vse manj okoli nas. So zatočišče, kjer pustiš racionalnost in učinkovitost pred vrati in se odpreš sanjarjenju.

Zato si vedno vzamem čas, da občudujem oblake, sončne zahode in vzhode, mavrice in oblake. So tiste male sladkosti, ki ostanejo z mano za vedno. So vtisi, po katerih si zapomnim potovanja.

Morda imam zato toliko fotografij neba. Ker je večen navdih. In zato imam rada Avstralijo – ker mi je dala toliko čudovitih sončnih zahodov in vzhodov. In to je bil preblisk, ki sem ga dobila, ko sem nekje sredi avstralske divjine ob posušeni strugi reke ujela ta sončni zahod. Ja, res pravo nebeško kraljestvo.