Havana me je najbolj presenetila z umetnostjo. Na vsakem koraku, v vsaki pori njenih ulic. Pričakovala sem glasbo in ples, navdušila pa me je njihova umetnost. Ulični umetniki. Akrobati, plesalci, pevci, pantomimiki. Živi kipi. Ki so naenkrat oživeli.

Havana je veliko več kot le kup vedno bolj porušenih kolonialnih umetnin. Več kot zgolj revolucija, rum in cigare. Pa da ne bo pomote… rum in cigare so res odlične.

Je kraj, ki navduši z umetnostjo. Umetnostjo, ki jo vidiš tam, kjer jo najmanj pričakuješ. Ulice, poslikane z norimi barvami, oblikami, materiali. Kipi, ki presunejo s svojo ekspresivnostjo in kreativnostjo, svojo pripovedno svobodo in izjemno estetiko. In bila sem pred izzivom…kako to ujeti na fotografijo. Le čas bo pokazal, ali mi je res uspelo.

Morda je res. Upor ustvarja ustvarjalnost. Jo poganja, da živi in se razvija. In umetnost je pogosto upor. Proti sistemu, duhu časa, abotnosti ali pa plehkosti ljudi. In je sladko zatočišče. Pred norostjo ljudi in sveta.

Ko se sprehajaš po Havani, se ti zdi, kot da si v nekem drugem, vzporednem svetu. Na eni strani čudovite kolonialne stavbe, ki z dneva v dan vedno bolj propadajo. Ki so včasih na robu uničenja. Ki jim je bilo vzeto vse, le njihov ponos ne. Ta njihova stoičnost in aristokratska drža, ki vedno znova presune in te sili v razmišljanje. Da ti morda res lahko vzamejo vse, zlomijo vse, pokvarijo vse. Da pa ti nikoli ne morejo vzeti karakterja, pokončne drže in ponosa. Izžarevajo upor proti včasih res neznosni potrebi človeštva po uničevanju. Upor proti ničevosti in pritlehnosti človeka.

In potem te Havana preseneti. S svojo bogato, navdihujočo, čudovito umetnostjo. Ki raste in se razvija ne glede na vse. Preseneti s kreativnostjo, barvitostjo in igrivostjo. Preseneti z eklektično mešanico barv, stilov in materialov. In neizmerno navdihuje. Prisili te, da se poglobiš in jo poiščeš, kajti včasih se skriva. V notranjih vrtovih hiš ali sredi živahnih mestnih trgov. Nagajivost barv in oblik te vedno znova vleče naprej, da jo hočeš ujeti v fotografski objektiv. Ujeti tisti trenutek v času… ki bo sicer za vedno odšel. Tudi to je Havana.

Havano je že zdavnaj načel zob časa. Tisti neusmiljeni, ki te izpostavi v najbolj nelaskavi luči. Nekatera mesta se starajo počasi, s šarmom. Havana se stara hitro in z nadzvočno hitrostjo. Deluje izgubljeno, zato je morda to tisto, kar je pri njej tako očarljivo. Izgubljenost ter naivno čakanje na čase, ki se morda ne bodo nikoli vrnili. Ki ji bodo vrnili nekdanji blišč in slavo. Ki pa ti na koncu prinesejo le eno – norost.

Vedno iti dalje, premikati meje mogočega, biti malo nor in razmišljati izven začrtanih okvirjev – to je naravnost nebeško. Jimmy Hendricks je že vedel. In to je ravno tisto, kar ti dajo potovanja. Drugačen pogled na stvari. Drugo perspektivo. Havana pa ti da še nekaj – občutek, da čas teče res počasi. In tako ti poleg iluzije, da se je čas skoraj malce ustavil, da še nekaj – čas za razmislek. Preden te načne zob časa in uniči od znotraj.

Na prvi pogled se zdi, da je Havani vseeno. Da se je sprijaznila s to svojo izgubljenostjo. Pa vendar se morda motim. Morda to sploh ni res. Morda se bo ujela in se znova našla. Preden zmaga zob časa.

“I’m the one you find deep in that move, that drives your body and your senses, I’m the heat inside, when rhythym and love collide, Cuba, let me introduce myself Cubaaaaaaaaaaa!”

V glavi mi je ves čas odzvanjal en in isti refren. Znova in znova se je ponavljala ista pesem. Korak za korakom po obalni promenadi, ko je vsake toliko časa izza oblakov pokukalo sonce. Pred očmi so se mi vrteli prizori iz filma Dirty Dancing: Havana Nights. In potem me je prešinilo, da v filmu ni bilo oblakov. Sonce je sijalo, morje se je lesketalo, v zraku je lebdela melanholija. Ne spomnim se oblakov, spomnim pa se melanholičnega vzdušja.

To je tisto, kar se ti v Havani tiho prikrade v podzvest. Melanholija, ki se skriva globoko v porah Kube, ki prežema vso njeno bit. Ki diha iz ostankov nekoč mogočnih stavb Havane. Ki jo še danes delajo tako posebno in nezamenljivo. Melanholija, ki veje po razbitih ulicah nekoč čudovite kolonialne lepotice. Ki je burila duhove in navduševala na vsakem koraku. Melanholija, ki jo občutiš, ko opaziš, da nikjer ni ladij, jadrnic in čolnov. Čeprav je otok. Melanholija, ko vidiš, kako lahko človeška roka ustvarja neverjetne stvari in jih z lahkoto tudi uniči. Melanholija, ki jo začutiš v njihovi glasbi in plesu.

Z morja zapiha veter, valovi poškropijo obalno promenado. Mokre slane kapljice me zbudijo iz sanjarjenja. Sonce pokuka izza oblakov in poskrbi za še eno super fotografijo. V misli se znova prikrade isti refren. “I’m the one you find deep in that move, that drives your body and your senses, I’m the heat inside, when rhythym and love collide, Cuba, let me introduce myself Cubaaaaaaaaaaa!” Oh, ta melanholija.