Pogosto se vprašam, kaj je bilo tisto, zaradi česar se mi je nek kraj tako zelo vtisnil v spomin. Kaj je tisto, kar je sprožilo v meni nek premik naprej. Drugam, v drugo smer. Odgovora na to še nimam.

Tisti dan sem hotela pozabiti na vse. Na dejstvo, da se moj čas v Avstraliji izteka. Da se bo suha vročina Avstralije zamenjala s hladom jesenske Slovenije. Da se bodo roji nadležnih avstralskih muh zamenjali z jesenskim listjem doma. In sem hotela pozabiti na vse, kar je bilo in kar bi še prišlo. In samo obstajati.

V Avstraliji se je resetiralo vse. Nekatere stvari so se postavile na svoje mesto, nekatere sem dokončno pokopala. Nekatere so ostale in čakajo na priložnost za spremembo. Vse ob svojem času.

To je bil čas, ko sem počela tisto, kar sem si želela. Samo fotografirati. Ujeti trenutek za vedno. In nasmehnila se mi je sreča. Ker sem v objektiv ujela pozabo. In samo obstajala.

Misli so bile mirne, plavale so v svojem toku. Morda je to tisti pravi tok. Ko ugotoviš, da morda nikoli ne boš živel tako, kot si si vedno predstavljal in pričakoval. Ko ugotoviš, da morda življenje ne bo potekalo po ustaljenih tirih. In ti je to čisto ok. Ko si zraven kozarca vina zaželiš še cigareto. Čeprav ne kadiš in veš, da ni zdravo. Ko se sprijazniš, da so mali grehi pač samo to: mali grehi. Se zahvališ nebu, da so okoli tebe ljudje, ki ti dajo tisto cigareto. In ne sprašujejo zakaj.

Ko sem stala na robu in gledala v daljavo, na golo ravnino globoko pod sabo, sem se naenkrat počutila kot v filmu Pobesneli Max. Vročina, suh zrak, veter, ki vrtinči pesek. Surrealen razgled. Tišina, bizarnost in praznina. Na neki točki sem se zavedla, da bom imela glavo najverjetneje vedno v oblakih. Takrat sem razmišljala o Pobesnelem Maxu. In njegovi odisejadi v čudni, nenavadni in nori pokrajini. Takrat.

Ko se danes spomnim tega dne, te pokrajine, se spomnim na Furioso. Neustrašno amazonko, bojevnico, žensko, ki je tvegala vse. Na neusmiljen boj v čudaški pokrajini. Malo se mi naježi koža ob spominu. Na njeno odločnost, pokončnost in neupogljivost. Na njen upor proti tiraniji in boju za svobodo. Boju za vrnitev domov.

Sunek vetra me prebudi iz sanjarjenja. Pripelje nazaj v realnost. Ozrem se po palčkih, ki gledajo v daljavo. Zdijo se mi prav čudaški. Pa vendar…nimaš ravno veliko izbire. Avstralska divjina te lahko presune in spremeni. Ali pa ne. Njena vročina izžge še zadnji strup, ki te je morda tiho razjedal in ti očisti srce. Čista alkimija.

Sonce neusmiljeno pripeka. Veter vrtinči pesek. Postane mi jasno. Naprej bo treba. Naprej proti Perthu. Kajti bliža se konec avstralske pustolovščine in treba bo nazaj. V realnost, v domovino. Čeprav je kruta divjina zahodne Avstralije pravzaprav tako prijazna. Ker ne laže in se ne spreneveda. V svoji divjosti te posrka vase in te nato brezbrižno izpljune. Hkrati mirna in razburkana. Divja in krotka. Otroško nedolžna in obenem smrtno nevarna. Kot Furiosa.

Ko razmišljam o Avstraliji, razmišljam o pretiranosti. V vsem. Pretiranosti vročine, suhega zraka, rdečega peska, divjosti in neizprosnosti narave. Pretiranosti pokrajine, ki te občasno s svojo neprestano enoličnostjo spravlja ob pamet. Njena odmaknjenost, drugačnost in nepremakljivost je tista, ki jo dela tako posebno.

Tam se dejansko soočiš s svojo majhnostjo. In s tem, kako ogromne stvari je sposoben zgraditi človek. Ogromne kompozicije tehnologije, za katere si predstavljaš, da brezglavo drvijo po prašnih brezpotjih širne Avstralije. Soočiš se z majhnostjo, ko vidiš cestne vlake ali ogromna kolesa delovnih strojev v bližini rudnikov. In se vprašaš, ali je to dejansko res ali imaš od vročine že resne privide. Jasno ti postane, zakaj je bila navdih za Pobesnelega Maxa.

Vsak ima v življenju svoje stalnice. Moje so presenečenja. Ki jih načeloma res ne ne maram. Razen nekaterih. Rada imam presenečenja, ki jih vedno znova pripravi narava. Ko vedno znova ugotoviš, kako zelo si majhen. Neizmerno dramatičnost nevihtnih oblakov, skrivnostnost jutranjih meglic, bleščečo svetlobo sonca, ki povzroča vedno nove fatamorgane. Rada imam prvinskost narave. Ki v svojem bistvu nikoli ne laže. Mi smo tisti, ki si zatiskamo oči.

Rada imam presenečenje, ki ga doživim ob brilijantnosti človeškega uma, ob neizmerni kreativnosti besed, slik, izumov, napredka človeka. Vedno znova mi dih jemlje dobrota ljudi, ki se pojavi popolnoma nepričakovano in popolnoma spontano. Predvsem pa briljantnost najbolj žlahtnega čustva – ljubezni. Ki vedno znova preseneti takrat, ko jo najmanj pričakuješ.

Rada imam dramatičnost. V določenih situacijah. Dramatičnost sončnih zahodov, čistost sončnih vzhodov in magično privlačnost polne lune. Neskončnost zvezdnatega neba. Dramatičnost drugačnosti narave in okolja od tega, kar sem navajena doma. V takih primerih jo imam rada, to blazno dramatičnost. Sicer imam raje brutalno realnost.

Včasih je brutalna realnost točno tisto, kar človek v določenem trenutku res potrebuje. Ker te brutalno sesuje, razkolje in ti da izbiro. Obupati ali nadaljevati. Brutalnost je nekaj, kar spremlja vsakega od nas. Pa če si to priznamo ali ne. Nekateri so brutalni do drugih, drugi v prvi vrsti do sebe. Brutalnost trenutka, ki sesuje vse, kar si do takrat gradil, je hkrati trenutek, ko samega sebe najbolj spoznaš. Ko padejo vse maske in se kot feniks znova rodiš.

Morda zato vedno znova v naravi iščem tisto divjost, prvinskost narave, ki te vedno znova prisili, da pogledaš globoko vase in najdeš tisto, kar si se tako zelo trudil zatreti. Ali pa iščem zgolj prvinskost karakterja. Tisto osnovno, divje, brutalno in nenarejeno.

Včasih se zalotim, da razmišljam o nebeškem kraljestvu. Gledam oblake, sončne vzhode in zahode, mavrice… Sprašujem se, od kje prihajajo. In kam so namenjeni. Ponavadi se zgodijo povsem spontano. Sprožijo jih kaki čudoviti prizori z neba.

Vem, da naj bi za vse obstajala racionalna razlaga. Ampak ta me po pravici povedano največkrat sploh ne zanima. Bolj me zanima, kakšna zgodba se bo znova spletla v moji glavi. Kako bi bilo, če bi se lahko dotaknila sončnega žarka, našla konec mavrice in letela med oblaki. In se od letenja spočila na enem od puhastih oblakov.

Ti miselni preskoki me vedno razveselijo. Ker so pobeg od hitrega, nepopustljivega in zelo osredotočenega sveta. So mehkoba, ki je je vse manj okoli nas. So zatočišče, kjer pustiš racionalnost in učinkovitost pred vrati in se odpreš sanjarjenju.

Zato si vedno vzamem čas, da občudujem oblake, sončne zahode in vzhode, mavrice in oblake. So tiste male sladkosti, ki ostanejo z mano za vedno. So vtisi, po katerih si zapomnim potovanja.

Morda imam zato toliko fotografij neba. Ker je večen navdih. In zato imam rada Avstralijo – ker mi je dala toliko čudovitih sončnih zahodov in vzhodov. In to je bil preblisk, ki sem ga dobila, ko sem nekje sredi avstralske divjine ob posušeni strugi reke ujela ta sončni zahod. Ja, res pravo nebeško kraljestvo.