Potepanja – Stran 4 – I Travel, Bitch ;)

2. maja 2016

Lebdenje

Bilo je proti večeru. Vročina je začela počasi popuščati, pa vendar je bilo še zmeraj vroče. Vse, kar sem si takrat želela, je bila voda, v kateri bi lahko zaplavala. Ki bi ohladila telo in osvežila duha. Da bi me iztrgala iz tistega drugega stanja…stanja sanjarjenja.

Svetloba dneva je počasi ugašala. Sonce je pričelo zahajati. Voda je vabila. Nekaj prvinskega je v kopanju v naravi, stran od bazenov in urejenih plaž z dežniki in ležalniki. Primešan je še ščepec adrenalina. Vsaj v Avstraliji, zaradi krokodilov.

No, ja, pa vendar je bil obešen znak, da je kopanje dovoljeno. Krokodilov ni bilo. Plavanja se hitro naveličam. Priznam, lena sem. Zato rajši lebdim na gladini in gledam v nebo. Oblake, ki jih nosi veter. Sonce, ki počasi začne ugašati. Sence, ki se začnejo risati po skalah. Odsev pečin v vodni gladini. Gledam, kako se spreminjajo barve, kako se bliža trenutek dneva, ko svetloba začne ugašati in se mehko začne približevati noč.

Lebdim in gledam v nebo. Za trenutek zaprem oči in poskušam misli iztrgati iz sanjarjenja. Nočejo sodelovati. Pa nič, pomislim, uživaj trenutek popolnega miru. Misli prihajajo in odhajajo, kot ptice selivke. Rahel vetrič me zbudi iz lebdenja, koža se malce naježi. Zazebe me in vem, da je čas, da neham lebdeti. Da začnem plavati. Nazaj proti obali. Sonce je že skoraj zašlo. Sama pri sebi se nasmejem. Samo jaz vem to skrivnost. Kako lepo je lebdeti.

Jug Potepanja Vzhod

3. aprila 2016

Perspektiva

Zadnje čase veliko premišljujem o perspektivi. Kako je vse stvar perspektive. In kako hitro se stvari lahko spremenijo.

Pravzaprav je vse v perspektivi. Tale fotka na primer. Dva kokosova oreha na plaži. Padla s palme. V bistvu popolnoma brez veze. Dokler ne spremeniš perspektive. In ju fotkaš z njune perspektive. Vidiš njun pogled na svet.

Pravijo, da je vse v glavi. V bistvu ja…veliko je. Ampak ne vse. Ker nikoli ne moreš vplivati na vse. In le redko pravzaprav nekaj spremeniš. Razen pri sebi. Tu je potencial. Predvsem pri perspektivi. Morda je to najbolj osnovna stvar, ki me je je naučila Avstralija. Da moraš vedno iti naprej in nikoli obupati. Ker na vse lahko pogledaš tudi z druge perspektive.

Nisem tip človeka, ki bi na potovanjih iskal razsvetljenje, smisel življenja,… Poleg tega, da se prestaviš v popolnoma vzporeden svet, ki je ponavadi nadrealen in te potegne v neko popolnoma drugo agregatno stanje, so pravzaprav ravno potovanja tista, med katerimi imam čas o mnogih stvareh globoko premisliti in začrtati pot naprej. No, bolj narediti načrt poti, če sem čisto iskrena. In če se doma ponavadi počutim trdno na tleh, se mi na potovanjih zdi, da hodim med oblaki. Stvar perspektive, morda. In včasih se mi zdi, da sem takrat najbolj v stiku sama s seboj. Takrat pridejo prebliski, ideje in premiki. Spremeni se perspektiva. In ko se to zgodi, poti nazaj ni več. Takrat ne gledam nazaj, ne razmišljam več o tem in grem naprej.

Morda zato redko razmišljam o preteklosti. In so moje misli obrnjene v prihodnost. Morda zato redko kaj obžalujem. Ker tega ne morem več spremeniti. Vse kar lahko storim je, da spremenim svojo perspektivo.

Jug Potepanja Vzhod

23. marca 2016

Uluru

Na daljših letih zmeraj prosim za sedež pri prehodu. Vedno dobim sedež pri oknu, če posebej ne rečem, da želim sedež pri prehodu. Vedno. Na krajših mi je vseeno, ampak zmeraj mi dajo sedež pri oknu. Vedno. Ja, marsikomu se to zdi velika sreča.

In takrat v Avstraliji na letu proti Alice Springsu sem zopet dobila sedež pri oknu. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka, ko sem skozi okno letala prvič videla Uluru. Pravzaprav ga ne moreš zgrešiti, ker je tako sam. Največji osamelec na svetu. Najbolj znana znamenitost Avstralije. Poleg kengurujev in sydneyske opere. Moram reči, da me je njegova barva najprej razočarala. Bila je tako breizrazna. Letalo je pristalo in vame je butnila suha vročina pustinje. Bilo je sredi dneva in sonce je bilo skoraj belo. Nisem bila očarana, priznam.

Imenujejo ga tudi Ayers Rock. Uluru je aboriginska beseda. In nekako se mi zdi, da mu to ime tudi bolj pristaja. Barvo spreminja glede na svetlobo in čas dneva. Vsaj navidezno. Najbolj popularen je ob sončnem vzhodu in zahodu. Takrat je tam največ ljudi. Pa vendar se mi je najbolj vtisnil v spomin po miru, ki je vladal na tem kraju. Posebni energiji, ki te hkrati pomirja in navdihuje. Poslikave iz daljnih časov. Sveti kraji. Vetrič, ki tiho zapihlja v razbeljeni vročini. Takrat začutiš, da nisi sam. Čeprav si pri največjem osamelcu na svetu. Da je ta kraj, ki je videl vso človeško zgodovino, poln zgodb in v moji domišljiji tudi duhov preteklih rodov in obdobij. Pot pred tabo se začne risati. Občutek ti pove, v katero smer moraš stopiti. Naenkrat vse postane kristalno jasno. In bila sem očarana.

Jug Potepanja Vzhod

7. marca 2016

Dežela mistike

Nekateri kraji v sebi nosijo energijo, ki jo težko opišeš, če je nikoli nisi doživel. Kraji, kjer mistika lebdi v zraku. Kjer barve močno izstopajo. Vročina, zaradi katere trepeta zrak okoli tebe. Je to le privid? Fatamorgana?

The Olgas. Kata Tjuta. Aborigini ji pravijo Velike glave. Koliko imen. Privid sredi avstralske divjine. Skale v svojem večnem objemu, ki jih kdaj pa kdaj presekajo ozke dolinice. Dolina vetrov. Sonce vanje posije le za kratek čas. In veter, ki vznemirljivo tuli in zavija. Vsi odtenki rdeče barve. Ki se ji za kontrast nastavi modro nebo s puhastimi oblački in zelena podrast. Domovanje mistične mavrične kače Wanampi, ki puha po soteskah besne sunke vetra.

Predvsem pa je tudi kraj miru. Prostranost južnih obzorij, drugačnost najmanjšega kontinenta, tako zelo izoliranega od ostalega sveta. Kraj, kjer misli odplavajo daleč stran. In se jim ravno ne mudi preveč nazaj. Ni pomembno ne kdo si in ne kaj si. Kajti divjina je brezbrižna do tega. Očisti vse. Drugače kot Uluru. A to je že druga zgodba.

Jug Potepanja Vzhod

29. februarja 2016

Sydney

Ko pomislim na Sydney, pomislim na pomladni dan. Sončen, malo vetroven, zjutraj hladen, čez dan pa topel. Spomin je malo meglen. Jet leg brez dvoma, čeprav sem prespala vse lete do tja. Pa vendar se jasno spomnim trenutka, ko sem stopila na avstralska tla.

Začutila sem pomlad. Milo svetlobo poznega jutra. V zraku pa… zvok Zahoda… ki se tako zelo razlikuje od zvoka Vzhoda. Čeprav si pravzaprav na južni polobli. Ko pomislim na Sydney, pomislim na glasbo. Na sydneysko Opero. Njeno eleganco in lepoto. Čar njene miline. Spomnim se vaje sydneyskih filharmonikov. In tihe želje, da njihova vaja še dolgo ne bi minila. Pa impozantnih orgel in kavarne s čudovitim razgledom.

Prebudil se je spomin na New York, na čar metropole. In že je spomin odletel. Umaknil se je novim spominom, novim doživetjem. Umaknil se je avstralski sproščenosti. Sydney je dragulj, lep, izbrušen in samozavesten. Pravi gizdalin. Pa vendar ni ukradel mojega srca. Zgodilo se je kasneje, daleč stran. V nekem drugem mestu Avstralije.

Jug Potepanja Vzhod

15. februarja 2016

Avstralija

Dolgo časa sem se izogibala pisanja o Avstraliji. Zdaj pa je prišel čas, da začnem pisati o njej, saj me je vsako od mojih popotovanj doslej izoblikovalo v osebo, kakršna sem zdaj. Amerika je prebudila spečo slo po novih doživetjih, tujih krajih in neznanih obrazih. Dvignila me je v oblake in še danes ima v mojem srcu posebno mesto. Azija pa…recimo, da me je zopet prizemljila.

Dolgo si nisem dovolila priznati, da me je Avstralija zlomila. Na nek svoj poseben način me je očistila. Odpadli so še zadnji koščki, ki so me v življenju držali nazaj. In če se je od takrat zgodilo še ogromno drugih stvari, ki so dokončno obrusile mojo osebnost, je Avstralija tista, ki me je zlomila. In nato znova sestavila nazaj.

Dejansko me je soočila s samo seboj in mi pokazala, kdo sem. Nastavila mi je ogledalo in me pomirila. Dala mi je priložnost, da sem znova našla tisto malo, divjo deklico, ki je imela vedno potolčena kolena in razmršene lase. Za katero sem si obljubila, da je ne bom nikoli več izgubila.

Ja, Avstralija me je zlomila. In me nato spet sestavila nazaj. S svojo drugačnostjo, nenavadnostjo, raznolikostjo, sproščenostjo in na trenutke dolgočasnostjo. Zato je zdaj prišel čas za Avstralijo.

Jug Potepanja Vzhod

9. februarja 2016

Zarja sreče

Bila sem v dvomih. Narediti ta ovinek ali ne. Ker je ta ovinek zadeve malce zakompliciral. Nazadnje sem tvegala… in ni mi bilo žal. Je vredno pet ur vožnje z avtobusom s Chiang Maija? Je.

Sonce je neusmiljeno pripekalo, ko sem stopila iz avtobusa. Nikjer oznake, da je to postajališče in samo en tuktuk. Ozrem se okoli sebe in rahlo razočarano zavzdihnem. Po petih urah vožnje na avtobusu. Po mučenju s filmom Hitri in drzni 7, sinhroniziranem v tajščino. Nikoli več ne bom mogla pogledati Vina Diesla brez prebliska o njegovem glasu v tajščini.

Naveličano se odpravim do voznika tuktuka. Za katerega se izkaže, da je skoraj edini v starem delu mesta. Ve, kje je najino domovanje v Sukhothaiju in že z vetrom v laseh drvimo proti cilju. O poti mimo švigajo kmerske ruševine in naenkrat se sama pri sebi malo nasmejem. Prevzame me občutek, da ta pot le ni bila zaman. In potem prispemo. Do majhnega, družinsko vodenega in ljubkega resorta z bungalovčki. No, pošteno povedano, resort je pretiran izraz. Mlad par z zlatim prinašalcem si je na svojem dvorišču, med frangipaniji, postavil bungalovčke. In pripravil zajtrk vsakemu gostu posebej. Ter posodil še kolesa za potep po starem delu mesta.

Sukhothai v sanskrtu pomeni zarja sreče. Mesto, v katerem je nekoč, v 13. stoletju, cvetelo kraljestvo. Ki je zatonilo v 16. in je danes pod zaščito Unesca. Ruševine in ohranjeni spomeniki pričajo o nekdanji moči kmerskega imperija. Sukhothai naj bi bil prva prestolnica Tajske, pred Ayutthayo. Tako vsaj pravijo. Danes pa je pravzaprav precej spokojno mesto.

Naslednji dan je prišel čas za slovo. In za še eno presenečenje. Sukhothai ima eno najbolj ljubkih letališč, kar sem jih kdaj videla. In videla sem jih kar nekaj. Zgleda bolj kot igrišče za golf. Ali pa tropsko letovišče. Z masivnimi lesenimi stoli, mizami in ventilatorji na stropu. K letalu te odpeljejo z malo večjimi avtomobilčki za golf. In ko letalo vzleti, se pokaže lepota tajskega severa. Sukhothai – zarja sreče.

Jug Potepanja Vzhod

31. januarja 2016

Fascinacija

Ne gre mi iz glave. Zato še vedno premišljujem o njem. Vedno znova me fascinira kreativnost ljudi. Zato jih občudujem. In to je to, kar me vedno znova preseneti na mojih potepanjih. Kako iz neke popolnoma vsakdanje reči, narediti nekaj, kar si človek za vedno zapomni.

Tajska je zelo priljubljena. Zelo je turistična in po njej je enostavno potovati tudi v lastni režiji. Malo več imaš dela, ampak…Vredno je vsake minute. So stvari o Tajski, ki jih v Lonely Planetu ne najdeš. Najdeš jih slučajno, potem pa ugotoviš, da imajo noro dobro oceno na Tripadvisorju. Da so znani ne le po svoji kuharski šoli, temveč tudi po svojem stranišču. Ja, slavni so po stranišču.

Priznam. Ne gre mi iz glave. To stranišče na Tajskem. V življenju ni naključij. So samo dogodki in stvari, ki ti odprejo oči. In vedno znova pričarajo nasmeh na obrazu. Skriti kotički in nova doživetja. Imajo pa posebno moč. Ustvarjajo navdih. Za nove poti, nove ljudi in nova doživetja.

Jug Potepanja Vzhod

10. januarja 2016

Jurski park

Malo je krajev, kjer se mi ježi koža. Kjer mi podivja domišljija in se mi ves čas zdi, da sem v filmu. In da se bo zdaj zdaj zaslišal krik dinozavra. In bo skočil iz pragozda.

V pragozdovih je drugače kot v gozdovih Evrope. Zdi se, da so videli vse. Doživeli vse. Polni življenja in hkrati spokojnosti. Spokojnosti, ki pride z leti. Ko si videl skoraj vse in doživel skoraj vse. Drugače je kot v gozdovih Amerike. Med sekvojami. Kjer vlada občutek čistosti in neobremenjenosti.

Našla sem Modro laguno in Jurski park. Pri sebi se tiho nasmejem. Ker se mi ježi koža in divja domišljija. Ker sem našla Jurski park.

Jug Potepanja Vzhod

17. decembra 2015

Most trpljenja

So kraji na svetu, kjer se počutiš slabo, čeprav nimaš nobene lastne negativne izkušnje. Kraji, ki ti vzbujajo srh in odpor. Slaba karma morda. Ko v zraku še vedno čutiš neopisljivo težo časa in prostora. Morda je drugače, če ne poznaš ozadja in zgodovine kraja. Ali pa sem enostavno preobčutljiva.

Kraj, kjer stoji most na reki Kwai, je eden od njih. Vlažen, vroč, na trenutke zatohel. V zraku še vedno lebdijo ostanki nepredstavljivega trpljenja ljudi, ki so ta most gradili. Azijski delavci in vojni ujetniki. In brutalnost njihovih ječarjev. Zrcalita se dve diametralni razliki. Na eni strani izjemni inženirski dosežek in na drugi strani neizmerno trpljenje ljudi, ki so bili prisiljeni most in Železnico smrti zgraditi v izjemno kratkem času.

Naenkrat ti postane jasno, da ni pomembna rasa, vera ali kultura. Ljudje smo sposobni izjemne človečnosti in nepredstavljive brutalnosti. Ne glede na raso, vero ali kulturo. V nas sobivata dobro in zlo. Katera stran bo zmagala, katera bo prevladala? Jasno ti postane tudi, da se očitno ne bomo nikoli naučili iz napak in preteklih zablod.

Most na reki Kwai je živi opomin za napake, ki se ne bi smele nikoli ponoviti in iz katerih bi se morali vsi nekaj naučiti. Pa se nismo in se očitno tudi ne bomo. Reka pod nostom pa mirno teče naprej in zrak že drhti od zgodnjedopoldanske vročine.

« Nazaj 1 2 3 4 5 6 Naprej »

Kategorija: Potepanja