Jug Potepanja Vzhod

Plavajoča tržnica

Bilo je sončno in vroče zgodnje dopoldne. Rahlo lenobno. Kot vse v Aziji. Vsaj v mojih očeh. Počasno.

Videla sem že ogromno tržnic. Vzporedni svetovi, če vprašate mene. Ki kar naenkrat oživijo. Eksplozija barv, oblik, zvokov in vonjev. Kot počasen posnetek v filmu. Ko čutiš, da se čas hkrati ustavlja in hiti naprej. Trenutek, ko sedeš v čoln in že se voziš po kanalih. Plavajoča tržnica.

Na levi lebdi čoln. Poln sadja. V drugem zelenjava. Branjevka, ki vpije v meni nerazumljivem jeziku. Zraven čoln z začimbami. In branjevec, ki te za sveto prepričuje, da prodaja žafran in ne žafranike. Ima najboljši čili. Vsaj tako pravi. Na desni pridrsi čoln. Svila, v vseh barvah in oblikah. V daljavi pa se že približuje prodajalec lesenih figuric.

Mimo mene znova in znova brzijo čolni. Vsak drugačen, pa vendar mnogi z enakimi izdelki. Vsem je skupna ena lastnost. Komunikacija brez besed s pogledom. Kako vzpostavijo očesni stik in komunikacijo. Hiter pozdrav v angleščini. Neizogiben nasmeh izkušenega prodajalca. In že ugotovijo, da samo prodajaš zijale.

Čoln drsi naprej. Med čolni s hrano in pijačo. Naprej, po kanalih. Med majhnimi oltarčki z nastavljenimi darovi za hišne bogove. Kdove, morda pa bo uspešen dan. Sonce je že visoko na nebu. Vročina narašča. Čas za slovo. Adijo, plavajoča tržnica. Pozdravljen, nov dan.

Continue Reading

Jug Potepanja Vzhod

Tri barve: zlata

Včasih kakšna barva izstopa. Prevladuje. Dominira. V mojih očeh je barva Tajske zlata. Prevladujoča barva njihovih templjev. Pomešana z barvami dragih kamnov.

Zadane te naravnost v obraz. Bleščavost zlate. Sivo nebo ali nebo brez oblačka. Oranžne halje budističnih menihov. Vonj frangipanija, pomešan z vonjavami dišečih palčk. Smrad iz odtočnih kanalov, pomešan v vonjem različnih jedi, ki se kuhajo na vsakem vogalu. Kakofonija glasov z ulice in hrup prometa.

To je Azija. Raznolika. Ki te vedno sili v notranji razkol. Po eni strani ti gre na živce, po drugi preseneti za naslednjim vogalom. In potem je tu zlata barva. Odraz neke druge ere, drugega časa in prostora. Prekrita s patino preteklosti. Iluzija nečesa, kar je že zdavnaj odšlo. Razbija jo vonj frangipanija. In hrup ulice.

Continue Reading

Potepanja Vzhod

Adijo poletje. Zdravo jesen.

Poletje 2015. Zame eno ne najlepših. Težjih in bolj napornih. Pa nenazadnje zanimivih. Z novimi poznanstvi. In nekaterimi prijetnimi presenečenji.

Poletje festivalov. Grossmana, Špancirfesta in Dnevov poezije in vina. Pravzaprav odkritja in enega od pozitivnih presenečenj. V Prlekiji, na Kogu. Med vinogradi ob soncu, ki je ravno zahajalo. V odlični družbi, s kozarcem vina. Ob nežni glasbi in dnevu, ki je odhajal. S poezijo v flamščini, nizozemščini in slovenščini.

Tisti večer sem letos prvič začutila jesen. V hladu večernega mraka. V čistem zraku. V zraku je plavala poezija. In na nebo so prišle prve zvezde. Poletje se je začelo tiho poslavljati.

Jezik poezije je univerzalen. Navdihuje kljub temu, da ne razumeš niti besede. Podobno kot glasba. Ki jo začutiš, okušaš in slišiš. Potem pa svoj neizbrisen pečat doda še vino. Pravzaprav ne potrebujem veliko. Le malo poezije, glasbe in navdiha.

Continue Reading

Potepanja

Varaždin

Oni dan sva se s prijateljico odpravili v Varaždin. Na Špancirfest. Tak lušten festival. Preplet glasbe, umetnosti, vina in sproščenega vzdušja. Preplet sarkazma in ironije, samoizražanja in zaziranja vase. Starega in novega. Čar sproščenega pohajkovanja po mestnih ulicah. Kjer v zraku še vedno visi dih srednjega veka.

Varaždin je mestece z dušo. Pravijo, da je mestece, kjer spijo angeli. Imajo muzej, posvečen angelom. Pa eno najlepših pokopališč v Evropi. Ki je tudi sprehajališče. In kraj sestankov zaljubljenih parov. Ali pa navdušenih tekačev.

Bil je lep dan. Modro nebo z belimi oblački. Nato temno sivo z grozečimi nevihtnimi oblaki. Pa spet sončno. Vroče in soparno. Sproščeno in zabavno. V odlični družbi. Polno smeha.

Na srečo obstajajo kraji, ki te malo spomnijo, če slučajno pozabiš. Da ironija sploh ni mrtva. Je samo nerazumljena. In morda zavestno spregledana. Ker je dandanes polno prodajanja megle. In premalo smisla za humor. Pa čara ironije.

Continue Reading

Potepanja Zahod

Colorado zen

Zame je eden najboljših občutkov lebdenje na vodi. Takrat je vse tako enostavno. Na obrazu čutiš sončne žarke, telo se premika v ritmu valov. Nosi te tok.

Posebno lepo je, če je voda topla. Ko samo uživaš in sanjariš. Ko ne obstaja nič drugega. Prvega pravega whitewater raftinga ne pozabiš nikoli. Brzic reke Colorado. Kopanja na predelih, kjer se tok malo umiri in te tok reke vrti v ritmu dunajskega valčka.

Takrat se zgodi Colorado River zen. Med lebdenjem na divji reki, s soncem obsijano kožo in orli, ki jadrajo po nebu. Čisti Colorado zen. Takrat veš, da boš šel znova na reko. Med brzice. V kanjone. Gledat modro nebo in razpenjeno vodo.

Continue Reading

Potepanja Zahod

Mesto angelov

Kadar se spomnim na mesto angelov, Los Angeles, se sprašujem, kje so angeli. Kdor je odraščal ob nadaljevanki Beverly Hills 90210 in Melrose Placeu, ima v glavi določeno sliko, kakšen naj bi Los Angeles bil. Hollywood, Pločnik slavnih, rdeča preproga podelitve Oskarjev. Blišč in glamur. Veliki filmski studii. Med in mleko. Yeah, right. Morda v kakšnem vzporednem vesolju.

Mesto padlih angelov morda. Mesto, ki ga pozabiš. Mesta brez duše. Ne pozabiš pa bizarnosti. Znaka Hollywood. Playboy Mansiona. Zvezde Sylvestra Stallona. Ljudi, ki upajo na pet minut slave. Koncerta Lady Gaga na ulici. In ravno to je čar LA. Njegova bizarna plehkost. Ki se kosa s plehkostjo Las Vegasa. Kjer pri oddaji najetega avtomobila spoznaš upokojenega ameriškega vojaka, ki ob omembi Slovenije začne govoriti hrvaško. Ker je svoj čas tam služboval.

Los Angeles ni mesto, v katerega bi se lahko zaljubila. To mesto je že oddano. Za New York. Ali pa San Francisco. Težko se odločim, ker sta tako različna. In oba tako privlačna. Los Angeles ni mesto, v katerega bi se vračala. Kljub temu, da je bizarno zabavno. In da ti Američani ob omembi Los Angelesa zrecitirajo varne predele. Pa mislim, da se bova spet srečala. Najverjetneje kot mesto prestopa. Do Havajev na primer.

So, Los Angeles, darling, until we meet again…

Continue Reading

Potepanja Zahod

Monument Valley

Tisto jutro je bilo čarobno. Spali smo v kampu, pod milijonom zvezd. Vroči avgust na jugozahodu ZDA. Brez šotorov, ker je bilo prevroče. Povsod rdečkast prah. Puščava, prežeta z duhovi Navajo Indijancev. Kjer trčiš ob preteklost. In se sprašuješ, kaj bo prinesla prihodnost.

Zbudila sem se pred sončnim vzhodom. Prvi sončni žarki so začeli trgati črnino noči. Zrak je bil znosno topel. Razbeljenost je pregnala noč. In bil je popoln mir. Tišina. Le svetloba, ki je vedno bolj odrivala temo. Rojeval se je nov dan.

Bil je eden najlepših sončnih vzhodov, kar sem jih do sedaj videla. Svet okoli mene pa je mirno spal. Bil je samo moj. Le sonce in jaz. Najina mala skrivnost. Čas okoli mene se je ustavil.

In takrat res uživaš v življenju. Ko čas teče počasi. Ko se nikamor ne mudi, ampak veš, da prihaja neizbežno. V trenutku, ki ti še po dolgih letih pričara nasmeh na obraz. Trenutkih, ki si jih zapomniš za vedno. Ko se rojeva nov dan.

Continue Reading

Potepanja

Filmov in vina

Včasih v življenju potrebuješ samo filme in vino. Sproščeno in brez komplikacij. Idealno je poleti, na prostem, pod milim nebom in milijoni zvezd. Na odejah, pogrnjenih po tleh ali plastičnih stolih, s kozarcem vina. V majhni kinodvorani. Z nizkimi stoli. In rahlo zatohlostjo. Ko sanjariš o tem, da bi bil še drive-in kino. V vročih poletnih nočeh, ki obljubljajo zanimiva jutra. Ko te še vedno malo spreletava srh od grozljivke, ki si si jo ogledal.

Nato pride tisti dan v letu. Ko se preleviš v nekaj drugega. V nekaj, ne nekoga. Ko postaneš zombi, vampir ali pošast. Pa tudi, če sicer ne maraš pusta in mask. Za nekaj ur, sredi belega dne. Pod žgočim prleškim soncem.

Zakaj Grossmanov festival v Ljutomeru me sprašujejo ljudje. Ne vem, odgovorim. Ker mi je všeč kombinacija. Vzdušje, filmi in vino. In ljudje. Ker včasih v življenju potrebuješ samo filme in vino. In zombije za nekaj ur.

Continue Reading

Potepanja

Čarobno jezero

Jezera so vedno burila mojo domišljijo. So kot portali. Prehodi v druge dimenzije, druge svetove, druge čase. Vedno so skrivnostna. Morda celo malo magična. Predvsem pa čarobna. In pravljična. Jezera navdihujejo in pomirjajo. S svojo lepoto, nežnostjo in milino.

In takšna so zame Sedmera jezera. Pravljična. Nežna. Mila. Fantazijska. Pomirjujoča in hkrati navdihujoča. Mir in pozitivna energija. Kjer izklopiš mobitel in samo uživaš. Kjer čas teče počasneje. In je vse veliko bolj intenzivno. Kjer se misli sestavijo in nehajo tavati. Čisti, neizmerni zen.

Continue Reading

Potepanja Zahod

Shutter Island

Kdor je gledal film, ve, o čem govorim. Strašljivost, dvojnost, neznano. Čudno in dvomljivo. In še vedno ne vem, kaj se res zgodi na koncu. Je nor glavni igralec ali ne?

Fotka je bila posneta, preden sem videla film. Ampak predstava v glavi ostaja. Osamljenost, izoliranost in odtujenost. Nek poseben, surrealističen občutek. Absolutnost miru. Suspenz trenutka v grozljivkah. Ko čakaš, da se zgodi. Polno ptičev. Kot v Hitchcockovih Ptičih.

Obstajajo dvoji Kanalski otoki. Med Francijo in Veliko Britanijo in ob obali Kalifornije. Do slednjih te pripelje ladja. 8 otokov. S posebno floro in favno. In svojevrstno zgodovino. Narodni park obsega 5 otokov.

In vendar se jih spominjam z nasmehom na obrazu. Tistih njihovih ptičev. Ki jih ne smeš strašiti. In stavb, v katerih brez dvoma straši. Ker so mi burili domišljijo. In še vedno jo. Kalifornijski Channel Islands. Daleč od ponorelega sveta. In ja. Definitivno kljukica na bucket listu. In must see. Da verjameš. Da Shutter Island res obstaja.

Continue Reading