Rada imam ta film. Tako je sanjav. Na Filipinih sem se pogosto ujela, da razmišljam o njem. Kristalno modro zeleno morje, neokrnjene peščene plaže, palme. Kokosovi orehi, neskončno število rib in cvetje. Ležernost in hkrati preprostost.

Rumeni mangi in sveže ujeta riba, postrežena na listu bananovca, ki jo ješ z rokami. Bungalovi na plaži in topla morska voda. Ko lebdiš na vodi in gledaš v nebo. Brez oblačka.

Kokosove palme in domačini, ki ti sklatijo kokosove orehe s palme, ga z mačeto odprejo, ti naredijo še malo žličko in že imaš pojedino. Če dodaš rum, pa koktejl. Kres na plaži, pod palmami, s kokosom v roki. Čas tam teče počasneje.

In pesek, ki pride povsod. Ko se vrneš domov, ga še najmanj en teden po tem najdeš na najbolj nemogočih krajih. Vlaga v zraku in nikoli povsem suhe kopalke. In lasje so vedno malo skodrani. Z obveznim cvetom frangipanija za ušesom. V frangipani se preprosto zaljubiš. Cvet je izjemno preprost in v svoji preprostosti popoln. Diši opojno. In mi je popolnoma jasno, zakaj ga imenujejo tudi najlepši cvet Azije.

Včasih je film Vrnitev v modro laguno predstavljal sanje. Danes me spomni na Filipine. Nekega dne se bom vrnila nazaj. V mojo modro laguno.