Včasih v življenju potrebuješ samo filme in vino. Sproščeno in brez komplikacij. Idealno je poleti, na prostem, pod milim nebom in milijoni zvezd. Na odejah, pogrnjenih po tleh ali plastičnih stolih, s kozarcem vina. V majhni kinodvorani. Z nizkimi stoli. In rahlo zatohlostjo. Ko sanjariš o tem, da bi bil še drive-in kino. V vročih poletnih nočeh, ki obljubljajo zanimiva jutra. Ko te še vedno malo spreletava srh od grozljivke, ki si si jo ogledal.

Nato pride tisti dan v letu. Ko se preleviš v nekaj drugega. V nekaj, ne nekoga. Ko postaneš zombi, vampir ali pošast. Pa tudi, če sicer ne maraš pusta in mask. Za nekaj ur, sredi belega dne. Pod žgočim prleškim soncem.

Zakaj Grossmanov festival v Ljutomeru me sprašujejo ljudje. Ne vem, odgovorim. Ker mi je všeč kombinacija. Vzdušje, filmi in vino. In ljudje. Ker včasih v življenju potrebuješ samo filme in vino. In zombije za nekaj ur.