Zadnje čase veliko premišljujem o perspektivi. Kako je vse stvar perspektive. In kako hitro se stvari lahko spremenijo.

Pravzaprav je vse v perspektivi. Tale fotka na primer. Dva kokosova oreha na plaži. Padla s palme. V bistvu popolnoma brez veze. Dokler ne spremeniš perspektive. In ju fotkaš z njune perspektive. Vidiš njun pogled na svet.

Pravijo, da je vse v glavi. V bistvu ja…veliko je. Ampak ne vse. Ker nikoli ne moreš vplivati na vse. In le redko pravzaprav nekaj spremeniš. Razen pri sebi. Tu je potencial. Predvsem pri perspektivi. Morda je to najbolj osnovna stvar, ki me je je naučila Avstralija. Da moraš vedno iti naprej in nikoli obupati. Ker na vse lahko pogledaš tudi z druge perspektive.

Nisem tip človeka, ki bi na potovanjih iskal razsvetljenje, smisel življenja,… Poleg tega, da se prestaviš v popolnoma vzporeden svet, ki je ponavadi nadrealen in te potegne v neko popolnoma drugo agregatno stanje, so pravzaprav ravno potovanja tista, med katerimi imam čas o mnogih stvareh globoko premisliti in začrtati pot naprej. No, bolj narediti načrt poti, če sem čisto iskrena. In če se doma ponavadi počutim trdno na tleh, se mi na potovanjih zdi, da hodim med oblaki. Stvar perspektive, morda. In včasih se mi zdi, da sem takrat najbolj v stiku sama s seboj. Takrat pridejo prebliski, ideje in premiki. Spremeni se perspektiva. In ko se to zgodi, poti nazaj ni več. Takrat ne gledam nazaj, ne razmišljam več o tem in grem naprej.

Morda zato redko razmišljam o preteklosti. In so moje misli obrnjene v prihodnost. Morda zato redko kaj obžalujem. Ker tega ne morem več spremeniti. Vse kar lahko storim je, da spremenim svojo perspektivo.