Nekatera jutra so magična. Občutek je pravi. Vse je tako, kot mora biti. Mirno, zaspano, nežno, predano. Polno pričakovanja, ko posije jutranje sonce in začne trgati meglice. Ko že po jutru veš, da bo dan lep.

Rada imam jutra. Polna so upanja in pričakovanja. Nič ni pokvarjenega, zoprnega, sebičnega, neznosnega. Jutra so lepa. Prva kava opojno diši. In ko se ob skodelici vroče kave predajaš sončnim žarkom, je vse tako, kot mora biti. Toplota, ki te boža po licih, nežna sapica, ki se upre v skuštrane lase, še pomečkane od noči. Vonj kave, ki hkrati pomirja in poživlja. Ptiči, ki se lovijo po zraku in drobne žuželke, ki hitijo neznano kam.

Jutra so polna življenja in ljubezni, ki se porajajo. Cvetlic, ki se predajajo soncu, preden jih bo dohitela zima. Jutra so namenjena večnim sanjačem in brezupnim optimistom. Kajti takrat, v jesenskih jutrih, ob skodelici kave, z božajočimi sončnimi žarki na koži in skuštranimi lasmi, nemirne duše za trenutek najdemo svoj mir. Pa četudi le za bežen trenutek.

Ja, tistega nekega jutra, ko se zdani…