Trinidad

Obstajajo kraji, ki v meni zbujajo poseben občutek. Občutek, da je vseeno. Da ni pomembno. Da je brez veze. Kjer se osredotočaš na tukaj in zdaj. Ne gledaš v preteklost, ne razmišljaš o prihodnosti. Samo si.

V Trinidadu mi je bilo vseeno. Bilo je sproščeno, mirno vzdušje. Vroči dnevi. Noči, v katerih je nežno pihal veter. Ulice, ki so se še dodatno razživele, ko je padel mrak. Restavracije in bari, odprti na ulico. Ljudje, ki so živeli tukaj in zdaj, v sedanjosti. Živahna kubanska glasba, ki se je vsake toliko zavila v nostalgično romantično smer. Brez stresa, brez pričakovanj.

Ravno prava družba, mojito in cigara. Sproščeni pogovori, smeh in ples na ulici. Brez stresa in brez skrbi. Morda najboljše slovo od starega in pozdrav novemu letu do sedaj. Sproščeno in brez pričakovanj.

Pričakovanja so pravzaprav tista, ki nas ubijajo. Na tiho in od znotraj. Kaj bi se moralo zgoditi, kaj moramo storiti, brez česa ne moremo živeti. Scenariji, ki si jih sami napišemo. In se potem čudimo, zakaj se v realnosti ne obnesejo. Pričakovanja so tista, ki nas najbolj zjebejo. Kako bi morali živeti, kaj bi morali početi, kako bi naše življenje moralo potekati. Kako bi se morali ljudje obnašati do nas in kje so meje, ki jih nikoli ne bi smeli prestopiti.

Morda so pričakovanja najhujša oblika diktature. Ker življenju jemljejo čarobnost. Trenutka, kraja in časa. Enostavnosti užitka, ko zapreš oči in je glasba edina stvar, ki jo slišiš. Občutek njenih vibracij na koži in pretok energije, ki jo ustvarja v našem telesu. Življenju jemljejo enostavnost užitka v malih stvareh. Glasbe, ki te vabi k plesu in riše nasmeh na obrazu. Mojita, ki ti boža grlo. Cigare, ki deluje zelo nonšalantno.

Pričakovanja so tista, ki nas ponavadi ubijejo od znotraj. Ker pozabimo, kaj zares šteje. Le življenje samo. Zato potrebujem kraje, kot je Trinidad. Ki se te dotaknejo, da se ponovno spomniš, da je pomembno le življenje. Brez pričakovanj.

Continue Reading

Umetnost ulice #2

Tistega dne je bilo sonce že visoko na nebu, ko sem se sprehajala po razrvanih ulicah Havane. Ta ulica je bila nekaj posebnega. Morda nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla v življenju. Delo človeških rok. Preplet barv, oblik in materialov. Umetnost na vsakem koraku. Vodnjak kreativnosti in ustvarjalnosti. Obsijan z vročim kubanskim soncem.

Ljudje imamo veliko napak. Pa tudi veliko vrlin. In talentov. Ki so, če so uporabljani pravilno, hkrati nesmrtni in navdihujoči. Sposobni smo izjemne veličine in blazne nizkotnosti. Pa vseeno obstajajo kraji, ki potrjujejo, da je vse mogoče. Tista ulica je bila v tistem dopoldanskem soncu tako zelo spokojna. Navduševala me je na vsakem koraku. Čarala nasmeh na obraz. Zapeljevala na vsakem koraku.

Bila je moje zatočišče. Kraj, kjer so kraljevale barve. Dramatičnost igre svetlobe in senc. Barv, oblik in materialov. Kraj, kjer pozabiš na čas in prostor. Ko te ne zanima nič drugega kot to, kakšno umetniško presenečenje te čaka za naslednjim vogalom.

Kuba je veliko več kot le revolucija, rum, cigare in stari avtomobili. Je oaza umetnosti, ki se upira majhnosti in omejenosti. In odpira novo obzorja ter navdušuje. S svojo umetnostjo.

Continue Reading

Trenutki sreče

Imam srečo, da imam okoli sebe ljudi, ki me navdihujejo. Silijo k razmišljanju. K hvaležnosti za vse, kar imam. K temu, da iz sebe potegnem tisto najboljše.

Zadnje čase pogosto razmišljam, kaj je tisto, kar me osrečuje. Kar daje smisel vsakemu dnevu. Kar mi daje zagon vsako jutro. Kaj je tisto, kar me žene naprej. Če bi trdila, da vem odgovore na vsa ta vprašanja, bi se grdo zlagala.

Zakaj potuješ, me je vprašalo že veliko ljudi. Zaradi trenutkov sreče. In impulza, ki me vedno znova sili na pot. Kljub temu, da vedno raje pridem nazaj domov. Da znova vidim meni ljube ljudi. Ki me navdihujejo.

Vem pa, kaj je tisto, kar me osrečuje. Rečem jim trenutki sreče. Trenutki, ki so se mi vtisnili v spomin. Niso stvari, temveč doživetja. In v zadnjem času sem postala zbiralka. Trenutkov sreče. Ki so vsepovsod, samo najti jih moramo, se jim prepustiti in ceniti.

Od sonca posvetljene lasne konice, filmi in poezija na prostem, kopanje s slonom na Tajskem, meditiranje nad Grand Canyonom, stejk z jastogom v Perthu, skriti tolmuni zahodne Avstralije, plave lagune Filipinov, začimbe s Šri Lanke, roadtripi po cestah Novega sveta, ledena pravljica polarnega kroga. Kozarec vina in prleški vinogradi. Prekmurske meglice. Gozdovi Trojan. Čakanje na vlak in ploha v Mannheimu. Love boat v Hamburgu. Moj ljubljeni New York. In Rim, Pariz, San Francisco in Sydney. Nešteto sončnih vzhodov in zahodov. Noči, polne upanja, zvezd in mesečine. Štetje utrinkov in zelena barva Soče. Vse to in še več so moji trenutki sreče. Ki sem jih delila z meni ljubimi ljudmi.

V življenju nam je dano mnogo stvari. Redke so tiste, ki jih lahko izbiramo. Zato so to tiste stvari, ki jih najbolj cenim. Moje trenutke sreče.

Continue Reading