Če sem kje dobila občutek, da si tam lahko zares sam, je bilo to v Avstraliji. Samotnost in odmaknjenost zahodne Avstralije, njena divjost in tihota ter neizmerne razdalje te prisilijo, da se zaveš, kako daleč stran si od sveta. Četudi morda nisi. Brez signala za mobilni telefon, brez interneta. Samo cesta, rdeča zemlja in enolična pokrajina, ki se razteza v neskončnost.
Dobiš občutek, da si dejansko na popolnoma samosvojem kontinentu. Ko ugasne zadnji žarek sonca in se začnejo prižigati zvezde. Kontinentu, ki je tako drugačen. Kjer divja narava. Ki daje občutek samote in te hkrati zaščiti. Čeprav se zdi neverjetno brezbrižna. Nastavi ti ogledalo in prisili, da se obrneš vase. Se vprašaš, kakšno pot želiš ubrati. In če me je Amerika zasvojila in razkrila moj pravi jaz, razkrila pot, po kateri želim in hočem hoditi, je bila Avstralija tista, ki me je prepričala, da sem na pravi poti.
Amerika me je nežno usmerila, Avstralija pa neizprosno spremenila. Ko sem se prvič vrnila z daljšega potovanja po Ameriki, mi je prijateljica rekla, da znova vidi mene – tako kot sem bila kot otrok. Da se je vrnila prava Alenka. Ki je morda le predolgo spala. In če je Amerika prebudila moj speči jaz, ga je Avstralija dodobra prebudila. V njeni samoti sem znova zaslišala svoj notranji glas.
Največji uvidi se zgodijo v samoti. Ko si sam s sabo. Ko se ne ukvarjaš z nikomer in ničemer drugim kot sam s sabo. Ko gledaš baobab in razmišljaš, kako dolgo je že na svetu. Ko od vročine miglja zrak in se zdi baobab kot fatamorgana. Privid v samoti.