Priznam. Morala sem počakati. Razmisliti. Dovoliti, da se razvije in pokaže. Pregledati fotografije, zapiske s poti, dovoliti, da se razvije občutek. Občutek za Kubo.

Prva misel, ki me je prešinila na ulicah Havane, je tista, ki me spremlja še danes. Zdela se mi je ranjena, raztrgana, ustavljena v času. Razdvojena med nekdanjo bleščečo lepoto in negotovo prihodnostjo. In me je zabolelo, priznam.

Nad Havano so tistega dne viseli težki sivi oblaki. V zraku je bila napetost in pihal je veter. Morje je bilo divje. Valovi so butali ob obalo in močili široko avenijo ob obalni promenadi. Vsake toliko časa je izza oblakov pokukalo sonce. Vendar so bili tisti dan oblaki močnejši. Sivino dneva so razbijali avtomobili. Ja, tisti stari ameriški avtomobili. Roza, rdeči, zlati, turkizni, vseh barv pastelne palete. Med njimi so švigale ruske lade, pa bolhice in še in še.

Ja, čas na Kubi teče malo drugače. Počasneje in v svojem ritmu. Povleče te s sabo in takrat se začne rojevati tisti občutek. Občutek za Kubo.