Poletje 2015. Zame eno ne najlepših. Težjih in bolj napornih. Pa nenazadnje zanimivih. Z novimi poznanstvi. In nekaterimi prijetnimi presenečenji.

Poletje festivalov. Grossmana, Špancirfesta in Dnevov poezije in vina. Pravzaprav odkritja in enega od pozitivnih presenečenj. V Prlekiji, na Kogu. Med vinogradi ob soncu, ki je ravno zahajalo. V odlični družbi, s kozarcem vina. Ob nežni glasbi in dnevu, ki je odhajal. S poezijo v flamščini, nizozemščini in slovenščini.

Tisti večer sem letos prvič začutila jesen. V hladu večernega mraka. V čistem zraku. V zraku je plavala poezija. In na nebo so prišle prve zvezde. Poletje se je začelo tiho poslavljati.

Jezik poezije je univerzalen. Navdihuje kljub temu, da ne razumeš niti besede. Podobno kot glasba. Ki jo začutiš, okušaš in slišiš. Potem pa svoj neizbrisen pečat doda še vino. Pravzaprav ne potrebujem veliko. Le malo poezije, glasbe in navdiha.