Oni dan sva se s prijateljico odpravili v Varaždin. Na Špancirfest. Tak lušten festival. Preplet glasbe, umetnosti, vina in sproščenega vzdušja. Preplet sarkazma in ironije, samoizražanja in zaziranja vase. Starega in novega. Čar sproščenega pohajkovanja po mestnih ulicah. Kjer v zraku še vedno visi dih srednjega veka.

Varaždin je mestece z dušo. Pravijo, da je mestece, kjer spijo angeli. Imajo muzej, posvečen angelom. Pa eno najlepših pokopališč v Evropi. Ki je tudi sprehajališče. In kraj sestankov zaljubljenih parov. Ali pa navdušenih tekačev.

Bil je lep dan. Modro nebo z belimi oblački. Nato temno sivo z grozečimi nevihtnimi oblaki. Pa spet sončno. Vroče in soparno. Sproščeno in zabavno. V odlični družbi. Polno smeha.

Na srečo obstajajo kraji, ki te malo spomnijo, če slučajno pozabiš. Da ironija sploh ni mrtva. Je samo nerazumljena. In morda zavestno spregledana. Ker je dandanes polno prodajanja megle. In premalo smisla za humor. Pa čara ironije.