Kadar se spomnim na mesto angelov, Los Angeles, se sprašujem, kje so angeli. Kdor je odraščal ob nadaljevanki Beverly Hills 90210 in Melrose Placeu, ima v glavi določeno sliko, kakšen naj bi Los Angeles bil. Hollywood, Pločnik slavnih, rdeča preproga podelitve Oskarjev. Blišč in glamur. Veliki filmski studii. Med in mleko. Yeah, right. Morda v kakšnem vzporednem vesolju.

Mesto padlih angelov morda. Mesto, ki ga pozabiš. Mesta brez duše. Ne pozabiš pa bizarnosti. Znaka Hollywood. Playboy Mansiona. Zvezde Sylvestra Stallona. Ljudi, ki upajo na pet minut slave. Koncerta Lady Gaga na ulici. In ravno to je čar LA. Njegova bizarna plehkost. Ki se kosa s plehkostjo Las Vegasa. Kjer pri oddaji najetega avtomobila spoznaš upokojenega ameriškega vojaka, ki ob omembi Slovenije začne govoriti hrvaško. Ker je svoj čas tam služboval.

Los Angeles ni mesto, v katerega bi se lahko zaljubila. To mesto je že oddano. Za New York. Ali pa San Francisco. Težko se odločim, ker sta tako različna. In oba tako privlačna. Los Angeles ni mesto, v katerega bi se vračala. Kljub temu, da je bizarno zabavno. In da ti Američani ob omembi Los Angelesa zrecitirajo varne predele. Pa mislim, da se bova spet srečala. Najverjetneje kot mesto prestopa. Do Havajev na primer.

So, Los Angeles, darling, until we meet again…