Tisto jutro je bilo čarobno. Spali smo v kampu, pod milijonom zvezd. Vroči avgust na jugozahodu ZDA. Brez šotorov, ker je bilo prevroče. Povsod rdečkast prah. Puščava, prežeta z duhovi Navajo Indijancev. Kjer trčiš ob preteklost. In se sprašuješ, kaj bo prinesla prihodnost.

Zbudila sem se pred sončnim vzhodom. Prvi sončni žarki so začeli trgati črnino noči. Zrak je bil znosno topel. Razbeljenost je pregnala noč. In bil je popoln mir. Tišina. Le svetloba, ki je vedno bolj odrivala temo. Rojeval se je nov dan.

Bil je eden najlepših sončnih vzhodov, kar sem jih do sedaj videla. Svet okoli mene pa je mirno spal. Bil je samo moj. Le sonce in jaz. Najina mala skrivnost. Čas okoli mene se je ustavil.

In takrat res uživaš v življenju. Ko čas teče počasi. Ko se nikamor ne mudi, ampak veš, da prihaja neizbežno. V trenutku, ki ti še po dolgih letih pričara nasmeh na obraz. Trenutkih, ki si jih zapomniš za vedno. Ko se rojeva nov dan.