Sledi na nebu

Pravijo, da ljudje, ki gledajo v nebo, ponavadi razmišljajo o prihodnosti. Tisti pa, ki gledajo v tla, pa o preteklosti. Pogosto se zalotim, da gledam v nebo. Včasih strmim in sploh ne poslušam, o čem govorijo ljudje okoli mene. Fascinacija z nebom je enostavno premočna.

Od nekdaj so me navduševali oblaki. Spraševala sem se, kam gredo, kam hitijo, od kje so prišli. Sanjarila sem, da bi nekoč lebdela med njimi. In letela z njimi. Navdušujejo me barve neba. Svetlobe, ki jih rišejo letni časi. Rdeče, oranžne, roza in vijolične.

Navdušujejo me zvezde, luna in galaksije. Članki o novih ozvezdjih in planetih. Iskanje Malega in Velikega voza, pa Oriona in Kasiopeje na Severni polobli. Južnega križa na Južni polobli. Ležanje na odeji na tleh in opazovanje zvezd.

Iščem sledi na nebu. Znamenja, simbole, omne. Se sprašujem, kam hitijo. In kaj so že videli na svoji poti. Včasih imam srečo. Da so sledi na nebu čudovite. Takrat se ustavim in samo opazujem. Vse dokler ne izginejo v daljavi.

Continue Reading

Adijo poletje. Zdravo jesen.

Poletje 2015. Zame eno ne najlepših. Težjih in bolj napornih. Pa nenazadnje zanimivih. Z novimi poznanstvi. In nekaterimi prijetnimi presenečenji.

Poletje festivalov. Grossmana, Špancirfesta in Dnevov poezije in vina. Pravzaprav odkritja in enega od pozitivnih presenečenj. V Prlekiji, na Kogu. Med vinogradi ob soncu, ki je ravno zahajalo. V odlični družbi, s kozarcem vina. Ob nežni glasbi in dnevu, ki je odhajal. S poezijo v flamščini, nizozemščini in slovenščini.

Tisti večer sem letos prvič začutila jesen. V hladu večernega mraka. V čistem zraku. V zraku je plavala poezija. In na nebo so prišle prve zvezde. Poletje se je začelo tiho poslavljati.

Jezik poezije je univerzalen. Navdihuje kljub temu, da ne razumeš niti besede. Podobno kot glasba. Ki jo začutiš, okušaš in slišiš. Potem pa svoj neizbrisen pečat doda še vino. Pravzaprav ne potrebujem veliko. Le malo poezije, glasbe in navdiha.

Continue Reading

Filmov in vina

Včasih v življenju potrebuješ samo filme in vino. Sproščeno in brez komplikacij. Idealno je poleti, na prostem, pod milim nebom in milijoni zvezd. Na odejah, pogrnjenih po tleh ali plastičnih stolih, s kozarcem vina. V majhni kinodvorani. Z nizkimi stoli. In rahlo zatohlostjo. Ko sanjariš o tem, da bi bil še drive-in kino. V vročih poletnih nočeh, ki obljubljajo zanimiva jutra. Ko te še vedno malo spreletava srh od grozljivke, ki si si jo ogledal.

Nato pride tisti dan v letu. Ko se preleviš v nekaj drugega. V nekaj, ne nekoga. Ko postaneš zombi, vampir ali pošast. Pa tudi, če sicer ne maraš pusta in mask. Za nekaj ur, sredi belega dne. Pod žgočim prleškim soncem.

Zakaj Grossmanov festival v Ljutomeru me sprašujejo ljudje. Ne vem, odgovorim. Ker mi je všeč kombinacija. Vzdušje, filmi in vino. In ljudje. Ker včasih v življenju potrebuješ samo filme in vino. In zombije za nekaj ur.

Continue Reading

Vonj raja

Včasih sem se spraševala…kako diši v raju?

V mojem raju diši po vinski trti. Ko le – ta cveti. Diši po sladkem pričakovanju. Kot napoved nečesa, kar bo šele prišlo. Diši po prihodnosti. In neizmerni nežnosti narave.

Vinska trta cveti le kratek čas. Še krajši čas pa diši. Njen vonj s seboj nosi slutnjo ranljivosti in minljivosti, večnega kroga življenja. Rojstva – smrti – ponovnega rojstva. Nekaj, kar moraš doživeti, da bi razumel.

Najlepše diši zjutraj. Ko je v zraku še vlaga pozno spomladanske noči. Ko je nebo modro in se zbirajo sivi oblaki, ki jih prebadajo žarki jutranjega sonca.

Vsako leto znova upam. Da ujamem ta trenutek. Ko diši po raju. Po prihodnosti. In novem krogu življenja. Po mojem raju.

Continue Reading

Tri barve: zelena

Zame se novo leto vedno začne z zeleno barvo novih listov v gozdovih. Takrat se življenjski krog začne vrteti znova. Zelena je barva življenja.

Že kot mala deklica sem se strašno rada igrala v gozdovih. Tam sem se vedno počutila dobro. Domače. Svobodno. Zaščiteno. Še danes se spomnim trenutka, ko smo otroci v gozdu nabirali borovnice in so nebo preletavala letala v prvih dneh osamosvojitvene vojne. In me sploh ni bilo strah. Ker sem bila v gozdu. Mojem ljubem gozdu. Med smrekami, kostanji in hrasti. Med skritimi globelmi in divjimi hudourniki. Dišečih po gobah in poraščenih s praprotjo. Kjer se skrivajo divji prašiči in včasih prihlača kak medved. Polnih skrivališč in norčij. V njih prevladuje moški princip. Moč, trdnost, nepopustljivost, odločnost. Kjer včasih med listjem dreves še vedno šelesti odmev starega Rima.

Gozdovi so bili vedno moji prijatelji. Zavetniki in zaupniki. Vedno sem se ozirala v krošnje dreves in spreminjajoče se barve listja. Prvo zeleno listje me je vedno najbolj razveselilo. Ker je kar kričalo od življenja. Tega se skoraj najbolj zaveš med gozdovi v Prlekiji. Med bukvami,kostanji, akacijami in divjimi češnjami. Na ravnici in v listnatem gozdu. Tukaj prevladuje ženski princip. Nežnost, popustljivost, milina, lepota. Neobremenjenost in svetloba. Tu živijo srne in divji zajci. Fazani in divji golobi. In odmeva glas kukavice.

Continue Reading

Pomlad

Pomlad najprej zaslišiš. Zaslišiš jo, še preden jo zagledaš. Preseneti te nekega jutra. In takrat veš, da ni več daleč. Da bo kmalu tu.

 

Pomlad zaslišiš s petjem ptičev. Njihova pesem je čisto posebna. Mehka, nežna, navdihujoča. Izraža veselje. Poje, da je zima minila. Da se rojeva novo življenje. Da se je začel nov krog. Večni krog življenja.

 

In potem pridejo cvetlice. Trobentice, žafran, zvončki. Takšni so kot spomladanska pesem ptic. Mehki, nežni, navdihujoči. Cvetlice so kot ptice. Nežne in neupogljive, uporne in hkrati prilagodljive. Močne, pogumne, neuničljive.

 

Pomlad prinaša upanje. Prinaša radost in toploto. Novo energijo. Nove začetke.

Continue Reading

Nekega jutra, ko se zdani

Nekatera jutra so magična. Občutek je pravi. Vse je tako, kot mora biti. Mirno, zaspano, nežno, predano. Polno pričakovanja, ko posije jutranje sonce in začne trgati meglice. Ko že po jutru veš, da bo dan lep.

Continue Reading