Včasih kakšna barva izstopa. Prevladuje. Dominira. V mojih očeh je barva Tajske zlata. Prevladujoča barva njihovih templjev. Pomešana z barvami dragih kamnov.

Zadane te naravnost v obraz. Bleščavost zlate. Sivo nebo ali nebo brez oblačka. Oranžne halje budističnih menihov. Vonj frangipanija, pomešan z vonjavami dišečih palčk. Smrad iz odtočnih kanalov, pomešan v vonjem različnih jedi, ki se kuhajo na vsakem vogalu. Kakofonija glasov z ulice in hrup prometa.

To je Azija. Raznolika. Ki te vedno sili v notranji razkol. Po eni strani ti gre na živce, po drugi preseneti za naslednjim vogalom. In potem je tu zlata barva. Odraz neke druge ere, drugega časa in prostora. Prekrita s patino preteklosti. Iluzija nečesa, kar je že zdavnaj odšlo. Razbija jo vonj frangipanija. In hrup ulice.